Pivški člani DU smo se tudi letos odpravili na martinovanje. Ker pa sta bili zadnji dve leti zaradi znanih okoliščin precej ‘sušni’, smo imeli z organizacijo kar nekaj težav. Avtobus je bil napolnjen v zelo kratkem času in zato je nekaj članov tokrat ostalo doma. Ampak to bomo kmalu nadoknadili. Decembra bomo priredili prednovoletno druženje, ki se ga bomo lahko udeležili v veliko večjem številu.
Torej, v soboto, 17. septembra 2022, smo krenili proti Dolenjski. Vodička nas je popolnoma razumela, da smo se zadnje čase premalo družili in da potrebujemo malo več klepetanja. Vseeno pa nam je nevsiljivo natrosila veliko zanimivih podatkov. Ko smo se peljali mimo znanih Murgel, ki so bile takrat še zavite v meglo, smo izvedeli, da je to kultivirano, zaželeno in prijetno urbano ljubljansko naselje, rezidenca nekaterih slovenskih političnih veljakov. Na poti proti Grosuplju nam je pokazala Magdalensko goro, ki je neprekinjeno poseljena že od stare železne dobe in je uvrščena med najbolj znana arheološka najdišča. V bližini je tudi Taborska jama – imenujejo jo tudi Županova jama, ker jo je leta 1926 odkril takratni župan. V njej so čudoviti kapniki, vseh oblik in barv, prepadi, brezna, rovi…, pozimi pa tudi ledeni kapniki. Pri Višnji Gori smo se spomnili na Jurčiča in njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori.
Prispeli smo v Stično, kjer že od leta 1135 stoji edini še delujoči cisterijanski samostan pri nas. Spada med največje kulturne, sakralne in arhitekturne spomenike. Ogledali smo si čudovit gotski križni hodnik. Muzej krščanstva nas je seznanil z začetki krščanstva v 3. stoletju in nas popeljal skozi zgodovino vse do leta 2000. Odkrivali smo skrivnostni svet srednjeveških pisarjev – med letoma 1428 in 1440 so tu nastali stiški rokopisi, eden prvih spomenikov v slovenščini. Bazilika je bila zgrajena leta 1150, križev pot je iz leta 1766, na oltarju pa je Plečnikov tabernakelj in leta 1954. Potem smo si ogledali tudi zapuščino patra Simona Ašiča, v zeliščni lekarni in čajnici pa nabavili čajne mešanice in zdravilne pripravke po njegovih receptih.
Polni vtisov smo že brzeli v vinsko gorico Grčevje. Na Matjaževi domačiji smo bili deležni prijazne dobrodošlice s pehtranovo potico in cvičkom ter zanimivo zgodbo vinogradnika, ki je obnovil 150 let staro hišo v originalnem stilu. Na multiviziji smo izvedeli vse o cvičku. Degustacija je bila obilna, najbolj všeč pa nam je bil Anin cviček, ki ima ime po gospodarjevi hčeri, ki je bila leta 2016 cvičkova kraljica, leta 2020 pa vinska kraljica Slovenije. Postregli so nam še z ajdovim kruhom z orehi in mladim sirom. Gospodar nam je razkazal še domačo cerkev, nato pa nas je odpeljal v zidanico, kjer so nam spekli kostanje. Od prijaznih gostiteljev in harmonikaša smo se le težko poslovili, ampak čakal nas je še ogled muzeja Lojzeta Slaka. Tudi tu smo izvedeli veliko zanimivosti, poslušali in zapeli smo Slakove uspešnice, obiskali pa smo tudi interaktivni paviljon – čebelji svet.
Dan se je že nagibal v večer, ko smo prispeli v gostišče Štorovje v vasi Selo pri Radohovi vasi. Tu so nas postregli z okusno večerjo. Naš harmonikar in domači godec sta nam večer popestrila z glasbo, tako da smo lahko obilni obrok ob plesu lažje prebavili. Svetemu Martinu smo nazdravili in zapeli. Proti domu smo se odpravili dobre volje, saj nam je naš harmonikar vso pot do doma igral na svojo harmoniko, mi vsi pa smo z njim veselo prepevali.
Za nami je še eno čudovito druženje.
Besedilo: Lea Korpar
Slike: DU Pivka