Številnim prireditvam ob kulturnem prazniku smo se poklonili tudi v društvu upokojencev Pivka. Kulturna sekcija društva je lani praznovala pomembna dogodka, saj sta krožek Beremo skupaj in ženski pevski zbor praznovala deseto obletnico delovanja. Krožek vsako leto počasti praznik kulture s prireditvijo.
Letos so se v multimedijski dvorani Krpanovega doma predstavile vse tri dejavnosti kulturne sekcije: literarni krožek, ženski pevski zbor in rokodelke, ki so tik ob vhodu pripravile razstavo svojih izdelkov. Manjša, bolj intimna prireditev je imela poleg kulturnega še medgeneracijski značaj. Upokojenci smo medse povabili šolarje iz Osnovne šole Pivka.
Najprej smo se predstavili upokojenci. Deseto obletnico literarnega krožka je zaznamoval izid devetega zvezka, tokrat so to poezije Ane Stavanja. Slišali smo nekaj njenih pesmi, ki so jih prebrale avtorica sam, vodja krožka Nevenka Šelj in Jana Černec. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj pesmi, zbirko pa si lahko izposodite v Knjižnici v Pivki. Svoje ustvarjanje so predstavili še ostali ustvarjalci – Dora, Srečko, Štefka, Lidija in Draguška; ta je s svojim prispevkom nasmejala številno občinstvo. Ženski pevski zbor je pod vodstvo Marcela Štefančiča zapel dve pesmi. Drugi del prireditve je pripadel šolarjem in šolarkam. Dekleta so z recitacijami navdušila občinstvo, slišali smo tudi prisrčno pevsko skupino. V nastopu starejših smo začutili njihovo modrost, življenjske izkušnje in spoznanja. Mladi so na odru izžarevali veselje, optimizem in svetlo pričakovanje prihodnosti. Prireditev je zaokrožila poskočna glasba šopka mladih harmonikarjev.
V prepolni multimedijski dvorani smo lahko opazovali veselje mladih, ponos njihovih staršev in ganjenost dedkov in babic. Polna multimedijska dvorana je bila dokaz, da imamo upokojenci kulturo radi, saj se ji v tretjem življenjskem obdobju lahko posvečamo v polni meri.
NADOBUDNI OTROK GANE – NAKOM
Iz dna bede se izluščil je nekdo,
ki je začutil v jedru blagostanje –
beganje brez veze reši ga tako,
odpre se mu obzorje, kjer je znanje.
V svet učenosti ga vabi bistri um,
tja, kjer bo nekoč koristen svetovljan –
z delom, z nasveti pomagal bo vsak dan,
svetlo prihodnost gradil njegov razum.
Medicina mu je stroka znanosti,
rad bi postal zdravnik za sotrpine –
jih rešil muk, vsakdanje bolečine,
življenju nudil darilo radosti.
Hvala vsem za nadobudni slavospev,
za blaginjo življenja na tem svetu:
»Da bi vsak Zemljan to željo v dar sprejel
na tem izjemnem, rožnatem planetu.«
RAZKOŠJE VEČNOSTI
Štirinajst dni je hitro mimo,
pri spretnih Curah se dobimo,
napredni pivški literati
želimo modre knjige brati.
Brati knjige v tej dolini,
kjer zablestijo bogataši –
oni veljaki so edini
na tej prekrasni zemlji naši.
Kultura v krožku zacveti
v prozi in v poeziji,
lepših trenutkov v življenju ni
kot čustva plesti v harmoniji.
Harmonija te popelje v raj,
v njem srce veselo zadrhti –
dogodek pomemben se ti zdi
v tej razigranosti – sedaj –
Sedaj je vse kar tu obstaja,
jutri bo mogoče le spomin.
Le čas razkošno se razdaja
v večnost – in čarobne knjige z njim . . .
ZVEZDA V VEČNOST BO ŽARELA
Pojem tebi ljuba mama,
čeprav že dolgo te ni več –
dom brez matere je drama,
dotik v praznino je boleč.
Sem drevo brez korenin,
brez vej, brez sočnih sadežev –
srce iz notranjih globin
pošilja žalosten odmev.
Odmev – zakaj sem sama tu
v tej neizprosni stiski?
Pravila igre so na dnu,
neizpolnjeni prebliski.
Ne družba, ne prijatelji
mi ne spletajo moralo –
porušijo graditelji
zaželjeni vzpon v dvigalo.
Misel se na dnu ne znajde,
ovinkari kar tja v tri dni –
v nepreglednih sencah najde
praznino nebogljenosti.
Nitko življenja skozi čas
jo pretrga vrč pepela:
»Naj moja pesem bo kot glas,
Zvezda v večnost bo žarela . . .«
Tekst: J. Knafelc
Slike: A.Knafelc
