Zadnji majski dnevi so idealen čas za izlete. Društvo upokojencev Pivka je združilo moči z Društvom upokojencev Rakek in podali smo se na dvodnevni izlet. V petek zjutraj smo se z avtobusom Benotoursa preko dolenjskih gričev napotili do hrvaške meje in preko Like prispeli do prvega cilja – vasice Smiljan. V njej se je rodil velikan elektrotehnike Nikola Tesla. Ogledali smo si njegov muzej z najpomembnejšimi izumi, vodnica pa nam je predstavila Teslovo življenjsko zgodbo. Spoznali smo, da je bil Tesla ne samo velik izumitelj, pač pa tudi humanist in vizionar.
Pot smo nadaljevali proti morju in si popoldne ogledali Šibenik. V njem je marsikdo že letoval, čisto drugače pa je, ko se sprehodiš po mestu z vodičem. Katedrala in ozke ulice so polne zanimivosti, ki so nam bile doslej neznane. Vročina je terjala svoj davek, zato smo bili veseli hladnega avtobusa in večernega cilja – prenočišča v hotelu v Vodicah.
Sobotno jutro je bilo začetek novih dogodivščin. Najprej kratka vožnja z avtobusom do narodnega parka Krka, potem pa na ladjico. Ta nas je popeljala do otočka Visovac, kjer smo si ogledali arheološke ostanke, samostan in lepo urejen samostanski vrt. Med vračanjem z otoka smo doživeli »brodolom«, v vodi se je znašel nahrbtnik ene od udeleženk izleta. Posadka ladjice je hitro reagirala, uspešno ulovila ubežnika ter si prislužila prisrčen aplavz. Po pristanku smo se peš podali na ogled glavnih slapov. Urejene poti, obilica zelenja in bučanje vode so marsikomu pustili nepozaben vtis. Skoraj nam je bilo žal, da smo morali oditi, vendar čas je bežal in čakala nas je naslednja postaja – Zadar.
V Zadru smo se po obali sprehodili do ene novejših zanimivosti – morskih orgel. Imeli smo srečo, da je malce pihalo in valovanje morja nam je postreglo z »igranjem« na orgle. Zraven orgel imajo še eno novost – Pozdrav soncu, vendar smo bili malce prezgodnji, saj je najboljše viden, ko se stemni. Mi pa nismo mogli čakati teme, saj smo se odpravili proti domu.
Pot domov je hitro minevala, saj smo pridno klepetali in se spoznavali med seboj. Ugotovili smo, da je lahko takšno sodelovanje in druženje med društvi prijetno in koristno.
Pod Velebitom smo se še zadnjič postrojili pred Andrejev fotoaparat, potem pa se razšli z novimi vtisi in izkušnjami.