September je čas izletov za upokojence, zato tudi v našem društvu nismo bili izjema. Tokrat smo se odpravili v zamejstvo, obiskat smo šli Furlanijo.
Zbrali smo se na avtobusni postaji v Pivki, po nočnem deževju smo preskakovali luže in gledali v oblačno nebo. Vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna, a za izlet ni slabega vremena. V Postojni se nam je pridružila vodička Neva Furlan skupaj smo se odpeljali proti Krasu. Pričelo je močneje deževati, a v avtobusu in na suhem ni to nikogar motilo. Pot nam je ves čas zanimivo opisovala vodička. Čeprav smo se peljali skozi znane kraje, ki jih večino poznamo iz nakupovanj, smo tokrat izvedeli veliko zgodovinskih in kulturnih dejstev, ki so zaznamovala kraje ob zahodni meji. Razgled po furlanski nižini sta okrnila dež in megla, tudi v Čedadu ni bilo nič bolje. Čedad je bil vedno na prepihu, saj je pomenil prehod med hribovitim in ravninskim svetom. Zato je pripadal različnim vodjem in cesarstvom, zaznamovali sta ga tudi obe vojni v prejšnjem stoletju. Odprli smo dežnike in se sprehodili do Hudičevega mostu čez reko Nadižo. Ta je bila zaradi obilnega deževja narasla in kalna, a pogled na veliki kamniti mostu je bil izjemen. Ogled Čedada smo nadaljevali po ulicah do stolnice, pred mestno hišo smo si ogledali spomenik Juliju Cezarju in arheološkega muzeja.
Iz Čedada smo se začeli vzpenjati proti naslednji točki našega izleta, na Castelmonte ali Staro Goro. Do romarske cerkve vodi križev pot s kapelicami, mi pa smo se kar peljali po strmi in ovinkasti cesti. Poleg verskega ima Stara Gora za Slovence tudi kulturno-zgodovinski pomen. Tu je namreč med leta 1492 in 1496 nastal Starogorski rokopis. Gre za enega najstarejših rokopisov v slovenščini. Na njem so zapisani očenaš, zdravamarija in apostolska veroizpoved. Hrani ga občinska knjižnica v Vidmu. Glavni oltar cerkve krasi kip Marije z Jezusom v naročju, star okrog 600 let. Tako Marija kot Jezus sta črne polti, to pa zato, ker se je v požaru kip Marije obarval z dimom in sajami. Pod današnjo cerkvijo je kripta, ki je posvečena nadangelu Mihaelu, in spominja na pomen, ki ga je vodnik nebeške vojske imel predvsem v pobožnosti Langobardov. V gostilni tik ob cerkvi smo imeli tudi obilno kosilo, predvsem pa smo se ogreli, saj je na nadmorski višini 620m mrzlo pihalo. Po kosilu se je poleg našega razpoloženja popravilo tudi vreme. Oblaki so se posušili, posijalo je sonce in nam odprlo izjemen razgled na Furlansko nižino ter s svežim snegom pobeljene Alpe in Dolomite.
Spustili smo se v dolino in nadaljevali pot do Gorice, mi jo bolj poznamo kot Staro Gorico. Večina med nami jo je obiskala med nakupi v kakšni od trgovin ali na Andrejevem semnju. A Gorica ima tudi bogato zgodovino in kar nekaj znamenitosti. Na žalost je bil grad zaradi prenove zaprt, lahko pa smo obiskali muzej prve svetovne vojne in muzej mode in uporabnih umetnosti. Kljub majhnim dimenzijam ohranja muzej pomembna pričevanja o težavah, s katerimi so se spopadali italijanski vojaki, ki so se bojevali na tem območju. V muzeju mode na razstavi ponazarjajo različne vrste oblačil, ki se uporabljajo podnevi in ob posebnih priložnostih. Občudovali smo jutranje, gostujoče in večerne obleke zgodnjega dvajsetega stoletja, posebno pozornost je pritegnila razstava bogato vezenih mašnih plaščev. V toplem večernem soncu smo še malo posedeli v parku in se odpravili proti domu.
Alma in turistična agencija sta nam pripravili še en zanimiv izlet, ki sta ga polepšala vodička Neva in voznik Tone. Na poti proti domu nas je v daljavi pozdravil Snežnik z belo kapo.
Tekst: JK
Foto: AK